Mag. Tone Zafošnik became the first guardian of the Old Vine and with great enthusiasm and love took care of the now famous Žametovka.
September 2010, protocol transfer - The Mayor Franc Kangler - thanking to the retiring city’s vinedresser  mag. Tone Zafošnik and transferring responsibility to mag. Stane Kocutar


Mag. Stane Kocutar, was honoured to have been chosen for this responsible job by his predecessor mag. Tone Zafošnik.
Congratulation Stane Kocutar.

His monument lives on
"The Oldest vine can live for centuries," 
said Tone Zafošnik, her savior and long-time guardian.
 

Njegov spomenik živi naprej
"Takšna, kot je, lahko živi še stoletja," je o mariborski Stari trti govoril Tone Zafošnik, njen rešitelj in dolgoletni skrbnik.

Tone Zafošnik & Vinko Rizmal

In spring 1999 - Tone Zafošnik carefuly prepered a special shipment... and descendants of  Maribor's world Oldest vine were on their way to Australia.

V spomin
Njegov spomenik živi naprej
"Takšna, kot je, lahko živi še stoletja," je o mariborski Stari trti govoril Tone Zafošnik, njen rešitelj in dolgoletni skrbnik. Njegova vinska trta, ta srečnica časov in ljubljenka človeka, se je v prvem jutru po Tončkovem odhodu odela v svojo najlepšo pomladno podobo.

Mestni petek je bil običajno kaotičen. Težko je razumeti, da nam gre na slabše, ko so ceste in ulice še zmeraj prepolne avtomobilov, in da se nas je kaj prijela varčevalna lajna, ko pa so vse trgovine polne kupcev. Celo prenovljena tržnica, ki je Mariborčani še niso posvojili, je bila odlično obiskana, le da so še bolj kot sveža zelenjava vabile sadike; hvale vredno dogajanje okrog Urbanega vrta in v sklopu EPK je zgolj krona vsega tega.

Tone Zafošnik je šel, ko sta z ženo Ivanko rešila oskrbovalne potrebe, pogledat na Celestrino pri Malečniku, kjer je imel košcek zemlje in na njem majhen vinograd. Večji del ga je bil že izkrčil, ker je bilo s koleni vse huje in huje. Ni čudno za moža, za katerim so bili tisoči in tisoči kilometrov v znamenju Avsenikove hvalnice Štajerski Po hribčku gor, po hribčku dol, le da je Tone Zafošnik to doživljal le malo po cestah, zato pa ogromno po vinogradih. Nakar še na Lentu po lestvi gor in dol, kar v poznejših letih tudi ni enostavno. V ponedeljek bi bil moral na operacijo kolen in potem bi se videlo, koliko bodo še držala in kako naprej. Torej je treba pogledati, kaj s tisto ljubo zaplato zemlje, ki mu je bila nekoč v veliko zadovoljstvo, zdaj pa vse bolj v breme. Gori, če je že bil vinograd kaj višji od domače spalnice v prvem nadstropju, je zoprno pihalo in vmes mu je postalo malce slabo. A kaj bi mož, ki so ga vrsto zadnjih let pestile najrazlicnejše zdravstvene težave, prisluhnil slehernemu znamenju zla! Slabost je minila in pozno popoldne se je napotil proti domu, seveda obvezno čez Lent, da je videl svojo trto v bujni spomladanski rasti. Videl jo je zadnjič.

 Bilo je 4. maja 2012.

Umrl je.

"V noči s petka na soboto je deževalo in potem je sončno jutro že hitro po sedmi uri popilo težko pričakovane kaplje. Bilo je tako sveže in bujno in sonce je božalo svetlo ozeleneli svet. Potem pa prizor, za katerega receš, če ti je fiziologija rastlin tuja, da je pravo božje delo. Vsak list trte je bil obrobljen z enakimi kapljicami vodnih biserov, razporejenih na enakih razdaljah, kot ogrlica, ki si je človek ne more zamisliti in je njegova roka ne more izdelati. Vinska trta, ta srečnica časov in ljubljenka človeka, se je v prvem jutru po Tončkovem odhodu odela v svojo najlepšo pomladno podobo, v takšno, v kakršno se odene le v posebnih trenutkih, ko v njej vse vrvi od sokov in pricakovanja cvetenja. To je bil prizor, ob katerem se spoštljivo prikloniš za milost ... Danes vem, da je bilo to znamenje iz bistva povezanosti vsega z vsem, še posebno človeka z vinsko trto, da je bilo to sporočilo o njegovem odhodu dobro uro prej, preden je Ivankin glas sporocil: "Tonček je sinoči umrl ..." Tako je poslovilni govor zastavil njegov naslednik in prav tako prijatelj Stane Kocutar, mestni viničar Maribora, odgovorni urednik Radia Maribor, diplomirani agronom in zgodovinar.

 Nebeške Svetinje

Tone Zafošnik je bil rojen 29. septembra 1927 v vasi Zgornje Jablane na Dravskem polju, torej na poljedelskem območju in precej vstran od vinorodnih gričev. Oče je sicer imel vinograd v Halozah, saj je bil in je ta ""rajski vrt"" na Štajerskem prestižni simbol sleherne dobro stoječe kmetije. A bolj kot to in tudi kot šola, ki jo je obiskoval v Cirkovcah, je bilo pomembno njegovo kmečko poreklo, ki mu je dalo posebno senzibilnost do vsega živega na svetu. Le kmečki otrok od malih nog ve, da je počelo vsega stvarstva v zemlji, da vse raste iz nje in da je ta rast, koristna človeku, odvisna od dela in znanja. Marljiv pa je bil tudi pri pridobivanju znanja.

Po vojni vihri se je bilo mnogim težko odločiti, kako in kaj, a njemu ne. V času, ko so nove oblasti izvajale kampanjo "elektrifikacija in industrializacija", so mladi s kmetov trumoma drli v tovarne in bližnji Maribor je postal največje industrijsko mesto v Jugoslaviji. A Tone je sklenil ostati povezan z zemljo. Zato se je odzval predlogu soseda Štefana Frangeža, da se vpišeta v enoletno vinogradniško šolo na Kapeli nad Gornjo Radgono. Tam je bila druga past, ki ga tudi ni zmotila: delo v vinski kleti ali v vinogradu…

"V radgonski kleti smo cele tedne obračali steklenice penine in delo sploh ni bilo hudo, a brez vinogradov, brez stika z zemljo in nebom, nisem mogel. Bilo bi mi grozno živeti med štirimi stenami," je kasneje pripovedoval. Kapela je pomembna tudi za to, ker je tam na pustni zabavi spoznal Ivanko, med znanci dosledno imenovano Hanika, bodočo ženo, s katero sta do konca delila vse dobro in zlo ter sta bila preprosto sijajen par. Hanika je po sistemu, ko so učiteljice pošiljali iz kdo ve katerega kabineta kamor koli je pač naneslo, z Dolenjskega in ta naveza se je kasneje še dvakrat imenitno izkazala.

 Zlata leta sta preživela na Svetinjah, kjer sta rojena tudi njuna hčerka in sin, Metka in Bojan. Idilična vasica nedalec od Ormoža leži malce pod Jeruzalemom, ki je pojem slovenskega vinogradništva in kamor so križarji na povratku iz Jeruzalema prinesli prvo vrtnico. Še zmeraj lahko marsikje vidite ob vinogradih rasti vrtnice, kot sodijo v njih na primer pikapolonice; te jedo trtne uši in jih imajo vinogradniki še posebno radi, a le, ce jih ni preveč. V tem primeru se je namreč uš preveč razširila in treba je poseči z drugimi sredstvi. Trtna uš je namrec zadnja desetletja 18. stoletja malone povsem uničila vinograde in žlahtno trto nasploh v Evropi, zato kot daljno prekletstvo ostaja v zgodovinski zavesti slehernega vinogradnika.

 Na koncu je Tone Zafošnik upravljal 600 hektarjev pred tem nacionaliziranih vinogradov, pri njih doma pa so bili ključi vseh tamkajšnjih kleti v državni lasti. Vse to je zahtevalo tudi več znanja. Tone je končal srednjo šolo, nato višjo agronomsko šolo v Mariboru in naposled še visoko agronomsko šolo v Ljubljani. Težko, skoraj nemogoče si je predstavljati, kaj je to takrat, ob še neprimerno slabših prometnih povezavah, pa ob delu ali iz dela, pomenilo. Ob izredno veliki odgovornosti in gromozanskem terenskem delu še študirati in se nasploh izpopolnjevati (npr. večmesečna specializacija v Nemciji, na obronkih ob Renu), je bil ogromen napor. Nič manj pa ni pri tem pomembna podpora Hanike, ki je imela več kot preveč dela s šolskimi in s svojima otrokoma, ob tem pa je učiteljica v tako majhnem kraju morala skrbeti še za proslave, kulturo, za vse mogoče pač.

 Stric vujec

 Mlademu paru se je bilo treba že na Kapeli, zlasti pa na Svetinju, navaditi na novo okolje, na Prlekijo in Prleke. To je ena bolj samosvojih pokrajin v Sloveniji, tudi po govorici. "Takšne posebnosti so zmeraj zanimive. Glede dela v vinogradih in kleteh smo se lahko hitro dogovorili, čeprav so posamezni izrazi tam nekoliko drugačni. Morda je imela s tem vec težav Hanika, a da bi terjal pravilno slovenšcino, pač ne gre. Pa tudi treba ni; prleščina je prav zanimiv "jezik". Ljudje so prijazni, prisrčni in nadvse marljivi. Gnati ves dan motiko po goricah, je strašno naporno delo. Opažal sem tudi druge karakterne posebnosti, na primer nekakšen ponos in denimo tudi "diplomatsko" žilico. Najbolj zgovoren primer se mi zdi, ko se je neki Tünek peljal s stricem v Ormož. Šli so zgodaj zjutraj in fant je sedel na prostorčku zadaj, zaspal in padel z voza. Pomel si je oči in se začel dreti: "Stric vujec! Stric vujec! Jaz se ne pelam več." Ni hotel torej reči, da je padel z voza, ker ga je bilo tega sram, in da naj ustavi, ker sam ne bo tekal za vozom, ampak enostavno "Jaz se ne pelam več"," mi je pripovedoval o tudi meni dragi Prlekiji in po tistem sem ga klical Stric vujec.

 Kaj pa viničarji… Ta poklic oziroma naziv ima še zmeraj slabšalni pomen, ceš da so to revni bajtarji in pijanci. "Nekdanji viničarji, nekoč skoraj najnižja prleška kasta, so bili odlični sodelavci. Ne le da so bili marljivi, ampak so o vinogradništvu precej vedeli in so imeli do vinogradov pozitiven, nekako zaščitniški odnos. Na njih se je veljalo tudi zanesti pri napovedih vremena, saj so najbolje poznali okolje. Niso pa bili naklonjeni novostim, zlasti pri rezu ne. Ampak sleherna novost se zmeraj izkaže čez leto ali dve, pa je bilo kasneje to že lažje opravičevati."

 Drugi stereotip je neznanska revšcina, v kateri so živeli. "Bogataši vsekakor niso bili, je pa imel skoraj vsak lepo obdelano ohišnico, redil je svojega prašička in pri malicah se je zmeraj izkazalo, da je siromak kvečjemu kakšen mestjanski gost. Oni so lahko vsak dan postregli s številnimi dobrotami, ki so jih pridelali sami," je s simpatijo in že kar z nekakšnim navdušenjem pripovedoval njihov "šef" Tone Zafošnik.

 In naposled alkoholizem? "Pili so skoraj vsi, od jutra do večera, vendar to nikakor ni bilo pijancevanje. Hujše je bilo delo, na primer rigolanje ali okopavanje, več je steklo. Vendar je zmeraj obstajala mera, ki so jo tudi sami poznali. Če se napiješ, si pač nesposoben za sleherno delo, in to se, razen redkih izgredov, ni dogajalo. "Saj skurimo," so opravičevali pitje. In po svoje je bilo res tako. Če samo pomislim, kako se jim je cedilo iz ust pri južinah po vsej tisti zaseki in mastni svinjini, takoj pomislim na holesterol in podobne novodobne težave, ki pa jih oni niso čutili. "Skurili so." Še zdaj včasih po njihovem pomislim, da je za številne novodobne težave najboljše zdravilo motika," mi je pravil Tone Zafošnik v enem svojih številnih povsem "nenovinarskih" pogovorov.

 "Kar zadeva alkoholizem, je pa tako: v Prlekiji so nekateri, ponekod cele družine, pal nad sleherno mero pili. Ali so pili, ker so bili revni, ali so bili revni, ker so preveč pili, pa je kot pri podobnih večnih vprašanjih nemogoče reči. A ti so bili tudi nesposobni za sleherno količkaj zahtevno delo. Pili so tako rekoč od rojstva do smrti, a če se je kdo iz teh družin izvil, je bil praviloma zelo brihten in morda celo nadpovprečno uspešen. Vendar to ni problem Prlekije in drugih vinogradnih okolišev, ampak je splošni problem, ki obstaja tudi v sodobnih urbanih okoljih. Jaz alkoholikov ne obsojam, se mi pa smilijo - kaj neki se jim je v življenju zgodilo!?" Kot priznani enolog se je pogosto udeleževal pokušin vin: mar ocenjevalec pri vseh tistih vzorcih ne gre kdaj tudi čez mero? "Ah, kje neki! Saj naredi le majhen požirek in vino nato izpljune. Težje pa je, če gre za ocenjevanja v kakšni manjši skupnosti, na vasi, kjer so prisotni tudi pridelovalci. Če tam vino vidno izpljuneš, je že križ, še posebno, če se da ugotoviti, čigavo je. Porečejo: "Jezus Kristus, tako se matram, on pa vun pljune!" In nič kaj lahko se ni bilo kasneje upirati ponudbam, da ne bi ljudi razžalil. Eden večjih problemov kulture pitja vina je tudi v naši "posilčnosti"; pa saj, za Boga milega, se kakovost nikakor ne meri s tem, koliko vina se spije!"

 Življenjsko delo

 Za krajši cas se je družina preselila v Ormož, kjer je bil Tone Zafošnik tudi pobudnik za izgradnjo nove vinske kleti, ter se naposled preselila v Maribor. Nazadnje se je Tone Zafošnik zaposlil na tedanjem Kmetijskem inštitutu v Ljubljani, s tem da je v glavnem delal v svojem kabinetu na Kmetijski šoli v Mariboru. Njegova pozornost je veljala zlasti trtnim cepljenkam in za dognanja na tem področju sta z dr. Milanom Novakom prejela tudi tedaj prestižno nagrado Sklada Borisa Kidrica za znanstveno-raziskovalno delo. V Zagrebu je magistriral in vse je šlo v smer raziskav in znanstvenega dela, dokler ni v njegovo življenje vstopila druga ljubezen življenja - Stara trta na Lentu. Zgodba je v glavnem dobro znana, najbolje jo je opisal sam v knjigi o najstarejši trti na svetu, ki je v razkošni izdaji izšla v umetniškem kabinetu Primoža Premzla in ki naj bi bila tudi v sleherni domači knjižnici Mariborčanov. Zanimive pa so tudi štorije, ki so se dogajale v zakulisju oživljanja tiste kot železo trde ostaline trte. ("S kolegom Vodovnikom sva odmrle dele rezala z žago za železo!") Kako vestno so jo čuvali Romi, ki so živeli v stari hiši, pred katero je trta rasla obkrožena z najrazličnejšo navlako, pa pozornost delavcev iz Hrvaškega zagorja, ko so obnavljali hišo ...

 Pri vsem tem pa so bili odločilni Zafošnikova trma, vztrajnost in seveda znanje, ob katerem mu je v zaključni fazi odločilno prišel prav še njegov neverjetni čut za trto, zlasti pri najpomembnejšem, pri rezu. Kar zadeva znanje, je bila spet odločilna naveza z Dolenjsko, saj je Zafošnik, ki je obredel domala vse večje slovenske vinograde, tam še bolje spoznal modro kavčino. "Žlahtno modro kavčino!" je rad poudaril. Ali pa vsaj "žametno" - nekaj ljubljenega pač. Že z ekskurzij v okolju Subotice in v Gruziji je spoznal, da je trtna uš naredila manj škode na peščenih tleh, na Dolenjskem pa je ugotovil, kakšen rez je za njo najprimernejši. Bil je radikalen, da so se nekateri kar križali, a je vedel, da ne hazardira.

 Med zgodami in nezgodami so imeli posebno mesto tudi pesimisti, ki najprej niso verjeli v oživitev, kasneje pa ne v starost trte. Ko je ta pognala prve liste, je znani strokovnjak v Ljubljani rekel: "Ja, zelena bo že, zelena, obrodila pa ne bo nikoli vec." In ko je, so mu ob stran stopili mag. Jože Protner s prebivalci Malecnika in okoliških vasi, ki so ga naposled spremili tudi na zadnji poti. S strašanskim dvomom so tako v tujini kot doma gledali tudi na podatke o dejanski starosti trte in v Sloveniji se je naenkrat znašlo vsaj ducat njenih konkurentk. Naposled se je mag. Tone Zafošnik znašel še pred eno nalogo: dokazati, kaj mu je v resnici uspelo. Vpis najstarejše trte na svetu v Guinnessovo knjigo rekordov še zdaleč ni bil preprost postopek. In krona: saditev potomke najstarejše trte na svetu pred vhod v vinski muzej v Parizu. Takrat se je Zafošnik od ganjenosti razjokal kot otrok. Sicer pa ne veselja ne žalosti ni nikdar skrival, bil je tako rekoč skrajno transparenten. Le jezo je moral kdajpakdaj zadržati, a je to počel tako, da je zgolj zamahnil z roko, in takrat je vsakdo, ki ga je količkaj poznal, vedel: V to luknjo pa ne več kopati!

 Še ena dolenjska naveza: med prvimi, ki so dobili cepič Stare trte, je bil pesnik Tone Pavček, ki je kasneje tudi užival njene darove. Pavček se je rodil na enak dan kot Zafošnik, le da leto kasneje, in med družinama se je razvilo pristno prijateljstvo, zato je lanska Pavčkova smrt Zafošnika nadvse prizadela. Sicer pa potomke najstarejše trte rastejo po vsem svetu in na vseh celinah ter na številnih uglednih mestih.

 Doklej?

 Med največjim delom je prišel k Zafošniku nadebudni študent agronomije Stane Kocutar po nasvet za raziskovalno nalogo. Nenavaden fant, ki je študiral tudi zgodovino in se zanimal za novinarstvo, na kar je na prvih dveh področjih diplomiral in postal odgovorni urednik Radia Maribor. Ja, še to je treba omeniti: tista raziskovalna naloga je bila seveda nagrajena. In tako se je začela njuna vez, ki v bistvu še traja, saj je mag. Zafošnik viničarske posle pred dvema letoma predal Kocutarju. "Nič ni plačana, je pa baje častna naloga," je pojasnil Zafošnik, ki si je najbrž zaslužil več časti, bil je pa vsekakor deležen popularnosti med somešcani.

 "V letu dni so umrli štirje, ki so me o vinogradništvu najvec naučili. Lani naprej dr. Jože Colnarič, pri katerem sem diplomiral, za njim kipar Danči Prosenc, ki je imel vinograd na Drenkovcu pri Jakobu, 30. marca moj oče Milan in zdaj še mag. Zafošnik," pove Stane Kocutar, "a se ne počutim kot zapuščena sirota: kar sem dobil od njih, ostaja, in hvala jim za to. Ostaja pa tudi odgovornost do najstarejše trte na svetu, a me je Tonček o njej res izčrpno poučil."

 Toneta Zafošnika sem večkrat vpraševal o prihodnosti najstarejše trte na svetu. "Takšna, kot je, lahko živi še stoletja. Na Staneta se povsem zanesem, skrbijo me le klimatske spremembe. Zadnja leta tudi najžlahtnejše trte trgajo vsaj dva, tri tedne prej kot nekoč in to res ni dobro ..."

 Njemu, mestnemu viničarju, znanstveniku, človeku z zemlje in iz zemlje, ki je sklenil svojo sijajno in na videz tako logično, premočrtno življenjsko pot, lahko v spomin rečemo zgolj: "Hvala!" Trta pa, ki jo je pred kakšnimi petsto leti posadil bog ve kdo in jo je mag. Tone Zafošnik nato obudil od mrtvih, naj še dolgo slavi spomin nanj.

Srečko Niedorf

Close Menu